Koruzna vešča – Škodljivec koruze št. 1

Odkar se je leta 2003 v Sloveniji pojavil koruzni hrošč, smo kar nekako pozabili na zelo resnega in nevarnega škodljivca koruze, to je koruzna vešča (Ostrinia nubilalis).

Koruzna vešča je pridelovalcem koruze sicer že dolgo poznan škodljivec, ki ni povzročal posebne škode. Do nedavnega je bila razširjena in je povzročala škodo predvsem na Primorskem, v Vipavski dolini. V zadnjih letih pa je njena populacija zelo narasla tudi na območjih, kjer je bila prej kot škodljivec nepomembna.

Koruzna vešča ni prisotna le na koruzi, škodo povzroča tudi na hmelju, zelenjavi, okrasnih rastlinah, skratka napada več kot 250 rastlinskih vrst. Škodo povzročajo gosenice koruzne vešče. Pri koruzi se mlade gosenice najprej hranijo z listi, povrhnjico izgrizejo podobno kot žitni strgač. Gosenice, ki se lahko hranijo tudi na metlici, se pogosto zavrtajo v stržen metlice, ga pozneje zapustijo in se ponovno zavrtajo nižje na rastlini. Nato te iste gosenice že višjih razvojnih stadijev vrtajo rove v steblih in storžih koruze. Iz vrtin visijo iztrebki škodljivca in rastlinski ostanki v obliki žagovine. Na mestih izvrtin so rastline kasneje močno podvržene lomljenju, kar je eden glavnih pokazateljev napada koruzne vešče, še posebej ob močnejšem vetru. Škoda, ki ob tem nastane, je lahko zelo velika. Odraža se v pridelku, ki je manjši zaradi zmanjšanega pretoka hranil in asimilacije v rastlini ter težav pri spravilu. Še posebno velika škoda pa nastane v kakovosti zrnja oz. pridelka. Na izvrtinah se na storžu ob zrnju lahko naselijo glive fuzarioz, ki lahko nadalje pomenijo zastrupitve živali zaradi mikotoksinov.

Zatiranje koruzne vešče

Koruzno veščo zatiramo z dvema vrstama ukrepov. Prvi so preventivni oziroma mehanski, drugi so kurativni z uporabo insekticidov.

Eden najučinkovitejših mehanskih ukrepov za zatiranje koruzne vešče je pravočasno odstranjevanje koruznice z njiv ter temeljito in globoko zaoravanje koruznih ostankov. Najbolje je, da zaoravanje koruznice opravimo takoj po spravilu. Na ta način so gosenice, ki prezimujejo v ostankih koruznega stebla, v tleh čez zimo izpostavljene mikroorganizmom, ki jih v večini uničijo. Stebla, ki ostanejo na površini, so odlična prezimovališča za gosenice. Zato je zaradi še večje učinkovitosti ukrepa priporočljivo koruznico pred oranjem tudi zmulčiti. Omeniti velja tudi koruzo, skladiščeno v storžih v koruznikih. Takšna koruza je spomladi veliko žarišče za nadaljnji nemoten izlet metuljev koruzne vešče. Koruzo iz koruznikov je treba zluščiti še pred izletom metuljev, to je najpozneje do konca marca, koruzne klasince pa je najbolje skuriti, nikakor pa jih ne smemo voziti na njive.

Zaoravanje ostankov koruze je v Sloveniji določeno tudi z odlokom, ki je sicer iz leta 1978 in predpisuje, da je treba koruznico podorati najkasneje do konca aprila. Vendar je zaradi zatiranja koruzne vešče podoravanje koruznice v jesenskem času nujno. Podoorati je potrebno vse koruzne dele, ne samo stebla. Nezaorani koruzni štrclji so dovolj, da v njih prezimijo gosenice, saj prezimujejo največkrat ravno v najnižjih delih koruze.

K zmanjšanju napada veliko pripomoreta tudi ustrezen kolobar in pridelava koruze zunaj območij z velikim tveganjem, ki so lanskoletno napadena koruzišča. Pritisk vešče je veliko večji tudi ob robovih gozdov, na neobdelanih in zapleveljenih njivah, ob poteh in obronkih, kjer je veliko divjega pelina, ki je eden glavnih gostiteljev koruzne vešče.

Kemično zatiranje

K zmanjšanju napada veliko pripomoreta tudi ustrezen kolobar in pridelava koruze zunaj območij z velikim tveganjem, ki so lanskoletno napadena koruzišča. Pritisk vešče je veliko večji tudi ob robovih gozdov, na neobdelanih in zapleveljenih njivah, ob poteh in obronkih, kjer je veliko divjega pelina, ki je eden glavnih gostiteljev koruzne vešče.

Izbor hibrida

K zmanjšanju napada veliko pripomoreta tudi ustrezen kolobar in pridelava koruze zunaj območij z velikim tveganjem, ki so lanskoletno napadena koruzišča. Pritisk vešče je veliko večji tudi ob robovih gozdov, na neobdelanih in zapleveljenih njivah, ob poteh in obronkih, kjer je veliko divjega pelina, ki je eden glavnih gostiteljev koruzne vešče.

Ena od možnosti za manjši napad je lahko tudi ustrezna izbira poznejšega hibrida. Poznejši hibridi so še fiziološko aktivni v času okužb z glivami iz rodu Fuzarium, ki okužujejo mesta poškodb, in zaradi tega okužbe lažje tolerirajo kot zgodaj zreli hibridi. (www.fito-info, 2011).

Na ogrožena območja je priporočljivo sejati tudi hibride, ki imajo bolj robustna stebla. Večjo robustnost stebla imajo po večini vsi poznejši hibridi. Na povečano robustnost stebla je mogoče vplivati z redkejšim sklopom setve. Rastline v redkejšem sklopu razvijejo močnejša stebla in lažje prenesejo napad gosenic.

Zaključek

Populacija koruzne vešče iz leta v leto vztrajno narašča. Možnosti za zaščito pred tem škodljivcem so omejene. Kemična zaščita je tehnično težko izvedljiva, pridelava gensko spremenjene koruze pa ni dovoljena. Najučinkovitejši ukrep ostaja predvsem dosledno izvajanje preventivnih ukrepov, med katere v prvi vrsti spada pravočasno in dosledno zaoravanje žetvenih ostankov koruze in drugih gostiteljskih rastlin.