Trstikasta bilnica (Festuca arundinacea Schreb.) je poleg travniške bilnice in rdeče bilnice najpomembnejša vrsta bilnic v slovenski flori, kadar govorimo o proizvodnem vidiku izkoriščanja travinja navezujoč se na živinorejsko dejavnost. Je splošno razširjena rastlinska vrsta, ki jo najdemo na mnogih rastiščih v naravnih populacijah. To je visoka vrsta trave, saj doseže v višino tudi do 150 cm, kar ji omogoča močna šopasta rast in predvsem njena odpornost na kratke ali dolgoročne stresne razmere v tleh. Zanjo je značilna: dobra trpežnost, velik pridelek ter zgodnja spomladanska in pozna jesenska rast. Čeprav ima počasen mladostni razvoj, si svoje mesto v ruši ustvari predvsem z dolgoživostjo, ki ga ji omogoča močno razvejan in globok koreninski sistem. Žival se jo pri paši v prvi vrsti izogiba, saj nastavi grobe (trde) liste, ki vsebujejo alkaloide, oziroma jo poje šele, ko jo dobi v jasli ali na krmilno mizo v hlevu. To je edina njena slabost. V zadnjih letih so na trgu sorte, ki imajo mehke liste, in zato je postala ta vrsta trave bolj okusna in prebavljiva. Hkrati pa tem sortam žlahtnitelji niso odvzeli njene naravne odpornosti, da uspeva v razmerah, kjer je pomanjkanja vlage v tleh (suša) ali pa so tla nasičena z vodo.
Pozno jesenski posnetek izboljšanje sorte trstikaste bilnice (mehki listi) po zadnji košnji v poskusu
Primernost trstikaste bilnice za založno zelinje
Trstikasta bilnica se je pokazala kot zelo uporabna za pripravo založnega zelinja za zimski čas na trajnem travinju. Spomladi in poleti se pašne živali tej travi izogibajo, saj so njeni listi zelo grobi, poleg tega se na gredljih listov nahajajo kristali silicija, ob katerih si lahko poškodujemo prste ob nespretnem prijemanju. Vendar je povrhnjica listov na drugi strani prekrita s plastjo voska, ki jo varuje pred poškodbami zaradi zmrzali. Vseeno pa slana in ponavljajoče nizke temperature vplivajo na spremembo okusnosti trstikaste bilnice tako, da jo živali v zimskem času prednostno pasejo. Zaradi visoke rasti in šopaste razrasti trstikasta bilnica učinkovito zaščiti nižje rastline ruše pred mrazom in odmiranjem nadzemnih delov. Tudi vsebnost rezervnih snovi v spodnjih delih poganjkov trstikaste bilnice je visoka, zato prične spomladi zelo zgodaj odganjati, čeprav je preko zime lahko temeljito popašena. Delež trstikaste bilnice v ruši je mogoče povečati tudi z vsejavanjem tam, kjer je zemljišče primerno za vodenje paše v zimskem času na založnem zelinju, saj se ta trava zelo hitro uveljavi v pašeni ruši. Poleg tega travniške bili bolje prenašajo težo snega in tako obvarujejo pred poleganjem tisto nižje rastje, ki se nahaja med šopi trav. Večji delež vlaknine v založnem zelinju pa je tudi nujno potreben v obroku za prežvekovalce, ki prezimujejo na pašniku. Ob prebavi vlaknine se sprosti veliko toplote, ki je še kako dobrodošla za dobro počutje živali ob mrzlih zimskih nočeh.
Da bo trstikasta bilnica kot travniška vrsta prišla v zaostrenih podnebnih razmerah kot možna rešitev, bo potrebno narediti še veliko raziskav ter prenosa znanja v prakso tudi na področju iskanja primernih vrst za prihajajočo odpornost travne ruše na stresne razmere.
dr. Matej Vidrih, Oddelek za agronomijo, Biotehniška fakulteta
