Bolezni koruze fuzarioze postajajo vse bolj resna težava pridelave koruze. Težava se poveča posebno v mokrih letih, kot je bilo preteklo, ko so pogoji za širitev gliv najbolj ugodni, saj so glive v tleh prisotne vsa leta, tudi v suhih. Pogosto opozarjamo na okužbe pridelka z mikotoksini, metabolnimi produkti plesni, ki so nevarni v prehrani ljudi in tudi živali, ki zaužijejo okuženo zrnje.
Razvojni krog plesni iz rodu Fusarium sp. se na gostiteljskih rastlinah iz družine trav (latinsko Poaceae) odvija neprekinjeno. Izvor okužbe je najpogosteje že okuženo seme in rastlinski ostanki v njivskih tleh. Okužba se lahko iz semena preko korenin in stebel seli v storže in zrnje. Stresni pogoji med rastjo koruze (suša, moča, veter itd.) ter poškodbe (različni škodljivci, koruzna vešča ipd.) pospešujejo širjenje okužbe. Bolezen imenujemo tudi fuzarioza. Literatura navaja (Žerjav, 2008), da je pri nas prisotnih zelo veliko vrst gliv in da je severovzhodna Slovenija bolj okužena kot zahodna in osrednja. Rastlinam lahko zaradi okužbe propadejo korenine, steblo se lomi in pride do poleganja rastlin. Iz okuženega semena raste micelij skozi koruzno steblo in doseže storž in zrnje. Gliva lahko v zrnju ostane v obliki, ki sami koruzni rastlini ne škoduje, poskrbi pa za prenos bolezni v naslednje leto. Žerjav (2008) navaja, da poleg ostalih škodljivcev za širjenje fuzarioz pri nas najbolj skrbi koruzna vešča (Ostrinia nubilalis), ki kot ličinka vrta v stebla in storže koruznih rastlin. Poškodbe so vstopna mesta za fuzarioze. Poleg poškodb ostalih škodljivcev so lahko vstopna mesta za bolezen tudi mehanske poškodbe koruznih rastlin zaradi toče, močnega vetra in viharjev.
Seznam gostiteljskih rastlin je dolg. V družino gostiteljskih trav spadajo tako različni rodovi krušnih žit, koruze, sirka, prosa, sejane krmne trave, npr. mnogocvetne ljuljke, in druge kulturne rastline in njivski pleveli iz družine trav, ki so v ozkih kolobarjih stalni gostitelj glive. Rastlinski ostanki koruze so vir okužbe za pšenico, pšenični klasi in listi pa s trosi ter vetrom ponovno prenesejo okužbo na koruzo tudi na daljše razdalje. Glive iz rodu Fusarium sp. bolje preživijo na rastlinskih ostankih, ki niso zaorani in dobro zadelani v tla. V primeru preventivnega varstva pred fuzariozami se pojavlja tudi vprašanje minimalne obdelave in puščanje ostankov na površini njiv. Raziskovalci (Žerjav, 2008) poročajo, da je preživitvena možnost fuzarioz na rastlinskih ostankih, ki niso bili zaorani s plugom od 15 do 30 cm globoko, tudi več kot 600 dni (2 leti). Slovenske poljedelce in živinorejce v ozek kolobar verjetno najbolj sili ekonomika ter pomanjkanje njivskih površin. Pridelava strnih žit in koruze za zrnje ali silažo je precej preprosta, zato se je tako močno razmahnila na čistih poljedelskih kmetijah, ki pridelujejo zrnje za prodajo, in živinorejskih kmetijah, ki zrnje ali cele rastline uporabljajo za krmljenje živali. Zelo topla poletja v zadnjih letih in posledično povečanje populacije koruzne vešče so še dodaten vzrok za širjenje fuzarioz. Neposredno varstvo z uporabo sredstev za škropljenje na koruzi ni mogoče. Obstajajo samo preventivne rešitve, kot sta razširjen kolobar in pridelava tolerantnejših hibridov koruze. Za enkrat je žlahtnjenje tolerantnih hibridov najbolj učinkovito varstvo proti fuzariozam (Žerjav, 2008). Žlahtnitelji pri ustvarjanju novih sort zelo intenzivno spremljajo odpornost novih sort na trohnenje korenin in stebla, ki sta kriva za poleganje ter plesnenje storžev. Pri vseh novih sortah koruze, ki jih pred samo prodajo preizkušamo za pridelavo zrnja v semenarski hiši Agrosaat, prav tako spremljamo občutljivost novih sort na fuzarioze.
Manj tolerantnih in bolj občutljivih sort ne izbiramo za nadaljnje razmnoževanje ter prodajo na slovenskem trgu. Med sodobnejšimi kasnejšimi sortami za pridelavo suhega zrnja v Sloveniji izstopa sorta Texero (FAO 380) v poznem zrelostnem razredu FAO 300. Pred leti so jo na več lokacijah testirali v Avstriji in pri izredno poznih spravilih poželi zelo zdravo zrnje brez prisotnih mikotoksinov ali z zelo nizkimi vrednostmi. V Sloveniji imamo dobre izkušnje s Texerom pri decembrskih spravilih na Ljubljanskem barju po obilnih deževjih in že prvem snegu, kjer pri kontroli na odkupu v požetem zrnju ni bilo preseženih vrednosti mikotoksinov. Obstajajo tudi drugi ukrepi v ozkem žitnem kolobarju za zmanjšanje prisotnosti in pritiska bolezni. Eden od ukrepov je tudi izbor sort strnih žit, ki so dobro tolerantne na fuzarioze in varstvo s fungicidi. Dober ukrep za zmanjšanje pritiska bolezni je setev vmesnih ali strniščnih neprezimnih in prezimnih dosevkov, npr. mešanic za ozelenitve Agrosaat Vita, ki prekinejo razvoj in prenos fuzarioz med žiti in koruzo. Ne pozabimo pa seveda osnovnega ukrepa za zmanjšanje pritiska bolezni – dobra obdelava tal in dobro obračanje ali mešanje okuženih rastlinskih ostankov s tlemi.
Vsi ti ukrepi varstva v kolobarju imajo pozitivne učinke na zmanjšanje pritiska bolezni in škode na koruzi. Zavedati se moramo, da je koruza najbolj zastopana poljščina na slovenskih njivah. Zaužijemo jo lahko ljudje neposredno prek predelanega zrnja, še več pa jo pojedo živali v obliki zrnja ali cele rastline za krmo in kasnejšo prirejo mleka, mesa in jajc, ki jih na koncu uživamo ljudje.
Mag. Jože Mohar
