Soja – rastlina prihodnosti

Soja je ena najstarejših kulturnih rastlin, ki se v svetovnem merilu prideluje v zelo velikem obsegu. Največje države proizvajalke so ZDA, Argentina in Brazilija, delež pridelave v Evropi pa predstavlja le 0,4 % svetovne pridelave. V prehrani človeka in živali predstavlja soja pomembno oljnico in beljakovinsko stročnico, zato se pridelovalne površine vsako leto še povečujejo.

V Sloveniji jo pridelujemo v majhnem obsegu, vendar se pridelava že nekaj let povečuje. V lanskem letu smo jo tako pridelovali na 270 ha kmetijskih zemljišč, kar je v primerjavi z letom prej podvojena površina. V primerjavi s površino izpred petih let se je pridelava povečala trikratno. Slovenija se pridružuje skupini držav, ki si prizadevajo za povečanje pridelave soje, in sicer soje brez gensko spremenjenih organizmov. Zavedati se moramo, da je potrebno zmanjšati odvisnost od uvoza beljakovinskih komponent, med njimi na prvem mestu soje, ki jo Slovenija največ uvozi za potrebe krmnih mešanic. Stopnja samooskrbe s sojinimi tropinami je v Sloveniji zelo nizka in je ocenjena zgolj na 0,3 %.

Pri pridelavi soje brez gensko spremenje-nih organizmov je v zadnjih letih velik napredek doživela Avstrija. Kmetje so spoznali, da je pridelava dokaj nezahtevna, stroški proizvodnje pa razmeroma nizki, zato jo v kolobar vključujejo vse pogosteje. Prav tako ima soja brez gensko spremenjenih organizmov številne prednosti, Avstrija pa zaradi takšne pridelave velik ugled. Kot v Avstriji imamo tudi v Sloveniji primerne obdelovalne površine, ugodne klimatske pogoje in ustrezne, seveda vse gensko nespremenjene sorte, ki prihajajo iz Avstrije.

Soja se izredno dobro vključuje v kolobar žita – koruza, zato lahko z njeno setvijo izboljšamo pestrost kolobarja. Tudi pri pridelovalcih, ki imajo v kolobarju veliko sejanih travnatih površin, se setev lepo vključuje po prvem odkosu travinja. S setvijo lahko ogromno pridobimo, saj soja obogati tla z dušikom, ki ga s pridom izkoristijo prihodnje rastline, hkrati pa pridelamo bogato beljakovinsko komponento. Pomembno je tudi dejstvo, da se soja v Sloveniji prideluje v tako majhnem obsegu, da se škodljivci in bolezni še ne pojavljajo. Hektarski pridelki so bili v letu 2013 okoli 2 do 2,5 tone/ha, kar okoli 2 toni manj kot v letu 2012. To je zagotovo posledica visokih temperatur in pomanjkanja padavin. O napakah v tehnologiji bi težko govorili, ker je ta zelo enostavna in nezahtevna. Kljub suši je bila proizvodnja še vedno ekonomsko upravičena, kajti v pridelavi soje ni visokih proizvodnih stroškov.

Kadar se pridelovalec odloči za pridelovanje alternativnih poljščin, kamor spada tudi soja, je ključnega pomena poznavanje trga oz. možnosti prodaje, če pridelka ne porabi v lastne namene. Pri večini takšnih kultur je odkupna cena znana, zato ima pridelovalec možnost, da pogodbo sklene že ob setvi po naprej poznani ceni. Druga možnost pa je, da se počaka do žetve in se pridelek proda po takratni ceni na trgu. Za večino alternativnih kultur je povpraševanje večje od ponudbe, zato so tudi odkupne cene zadovoljive. Cenov-no tveganje je pri soji manjše kot pri žitih, pri katerih v zadnjih letih cene izjemno nihajo (še posebej pri koruzi). Med odkupovalce alternativnih poljščin spada tudi podjetje Agrosaat. V preteklem letu smo odkupili prve količine soje. Z odločitvijo za pridelavo soje vam s tem zagotavljamo tudi odkup alternativnih poljščin pri nas.

Ker se število ljudi iz dneva v dan povečuje, soja pa predstavlja bogat prehranski vir, bodo potrebe po tej surovini naraščale tudi v prihodnje. Soja je tudi poljščina, katere pridelovanje je izredno zanimivo, predvsem zaradi pozitivnih vplivov na kolobar in nizkih stroškov proizvodnje.

Tabela: Rezultati sortnega poskusa soje

(Vir: KGZ MS, Gornji Slaveči, 2013)