Kako sami pridelati sojo?

Pridelava poljščin in prehrana živali sta med seboj tesno povezana. Že s setvijo težimo k temu, da bi pridelali kakovostne pridelke in hkrati kakovostno krmo. Osnova vsakega krmnega obroka je kakovostna doma pridelana krma, pri kateri najprej pomislimo na koruzo in travinje. Nekoliko pa pozabljamo, da imamo odlične pogoje tudi za pridelovanje beljakovinske krme, na primer soje ali krmnega graha.

Pridelovalne razmere so v Sloveniji za zgodnje sorte soje zelo primerne, kljub temu pa jo pridelujemo v zelo majhnem obsegu. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je bilo v letu 2012 s sojo posejanih 140 ha kmetijskih zemljišč. Soja predstavlja izredno bogat vir beljakovin (24 do 55 odstotkov) v ljudski prehrani in živinoreji, zaradi vsebnosti olja v zrnju (17 do 24 odstotkov) pa spada tudi med pomembne oljne rastline.

Soja je poljščina, ki je v monokulturi ne sejemo, čeprav obstajajo mnenja, da daje naslednje leto na isti njivi večji pridelek. Izredno dobro se vključuje v kolobar žita – koruza. Za živinorejske kmetije, ki imajo v kolobarju travinje, pa se lahko seje tudi po prvem odkosu mnogocvetne ljuljke. Kot predposevek je ugodna za večino poljščin. Za sabo pusti v tleh okoli 80 kg čistega dušika, ki ga zelo koristno porabijo rastline naslednjega posevka.

Sejemo jo na srednje težka do težka tla z urejenim zračno-vodnim režimom, medtem ko za lahka peščena tla ni primerna. Priporočljivo je, da setev izvedemo na začetku maja, nekje od petega maja naprej. Priporočena setvena norma je 100 do 120 kg/ha, kar predstavlja 60 rastlin/m2. Soja potrebuje za nemoteno rast simbiotske bakterije iz rodu Rizobium. Seme je lahko predhodno dodatno obdelano (inokulirano) z bakterijami ali pa jih tik pred setvijo v obliki praška (inokulatorja) nanesemo na seme. Tako obdelano seme bo boljše kalilo in posledično imelo večji potencial za pridelek. Za setev priporočamo uporabo žitne sejalnice, ki jo nastavimo na medvrstno razdaljo 24 cm. Sejemo lahko tudi povprek, s trosilcem mineralnih gnojil. Seme kasneje z branami razporedimo v vrste, vendar omenjeni način setve ni tako natančen, kajti vsako seme ne pride v stik z zemljoin slabše kali. Po setvi je posevek priporočljivo povaljati.

Potrebe po kaliju in fosforju uskladimo z bilanco le-teh v tleh, ki jih zaorjemo v jeseni, bodisi samostojno ali v kombinaciji z 20 do 30 tonami hlevskega gnoja na hektar. Gnojenje z dušikom ni potrebno, saj soja dobiva 50 do 75 odstotkov dušika iz zraka, s pomočjo dušikovih bakterij, s katerimi živi v simbiozi.

V Sloveniji je pridelovanje soje za zdaj tako majhno, da se bolezni in škodljivci še ne pojavljajo. Potrebno pa je izvesti zaščito proti plevelom. Priporoča se uporaba talnega herbicida, ki ga lahko uporabimo pred ali po vzniku. Izkušnje kažejo, da je zaščito bolje opraviti pred vznikom, prav tako pa je pomembno,da za setev izberemo čim manj zapleveljeno njivo.

Žetev izvedemo kot zadnji stadij pridelave v septembru z žitnim kombajnom. Ustrezen čas je takrat, ko se začnejo listi, stebla in stroki postopoma sušiti. Takrat postajajo rastlinski deli vedno trši, seme dobi značilno sortno barvo, stebla in stroki pa postajajo značilno rjave barve. Če žanjemo prepozno, ko stroki že začno pokati, so izgube pridelka lahko tudi do 35 odstotkov. Po žetvi je treba seme posušiti, stopnja vlage mora biti manjša od 14 odstotkov, ter ga skladiščiti podobno kot žita.

V državah, kjer je soja zelo razširjena, ni dela rastline, ki ga ne bi znali izkoristiti. V prehrani živali se najpogosteje uporablja surovo zrnje, sojine pogače in tropine, kakovostno krmo predstavlja tudi siliranje cele rastline, s katero pa v Sloveniji za zdaj še nimamo veliko izkušenj.

Pri uporabi surovega zrnja soje moramo biti previdni zaradi vsebnosti tripsin inhibitorja. Da ga odstranimo, je potrebno zrnje pražiti oz. termično obdelati. Tripsin inhibitor je beljakovina, ki zmanjšuje prebavljivost ostalih beljakovin. S praženjem pa se tripsin inhibitor inaktivira in s tem omogoča lažje ter boljše izkoriščanje beljakovin. Vse to predstavlja dodatno delo in tudi strošek ob nabavi aparata za praženje, zato se kmetje povečini ne odločajo za pridelavo soje. V podjetju Agrosaat vam ponujamo rešitev in priporočamo setev soje sorte Josefine, pri kateri termična obdelava surovega zrnja ni potrebna. Ta sorta je uporabna za neposredno krmljenje goveda, kot samostojni vir beljakovin, katerih vsebnost je okoli 38 odstotkov. Uporablja se lahko kot suho zrnje, ki ga sproti meljemo in krmimo govedu v povprečni količini 0,40 kg/dan/žival. Pri visoko produktivnih kravah molznicah lahko v prvih mesecih laktacije tudi v večjih količinah (1 do 1,5 kg). Za prašiče in druge živali ni primerna.

S setvijo soje lahko ogromno pridobimo: izboljšamo pestrost kolobarja, obogatimo tla z dušikom, ki ga s pridom izkoristijo prihodnje rastline, in pridelamo bogato beljakovinsko komponento. Ker je soja sestavni del skoraj vsakega krmnega obroka, na svetovnem trgu pa cena raste, je pomembno, da jo znamo pridelati sami ter s tem znižamo stroške dokupljene krme.

Rezultat kemijske analize soje sorte JOSEFINE:

Ocena površin in pridelka soje v Sloveniji (SURS; december2012):

Izkušnje s pridelavo soje sorte Josefine v letu 2012

Na podlagi podatkov iz tujine smo se odločili za prilagojeno tehnologijo pridelave. Pridelovalci so sojo sejali na manjšo medvrstno razdaljo (24 cm), prav tako je bila uspešna tudi setev povprek. Problem, ki smo ga zaznali proti koncu rasti, je bil napad plevelov, zato se za pridelovanje soje priporočajo izključno njive, ki niso zapleveljene. Ocena pridelka na lahkih tleh je bila 2–2,5 t/ha, medtem ko je na težkih tleh soja dosegla bistveno večji pridelki, tudi do 5 t/ha.