Pripravila: Maja Lazarevič univ. dipl. inž. kmet.
Paprika (Capsicum annuum L.) je ena najpomembnejših zelenjadnic v svetu in v zadnjih 25 letih tudi pri nas. Obstaja veliko sort paprike, ki se razlikujejo po obliki, barvi, velikosti, aromi in jakosti. Plodovi se uživajo kot sveža zelenjava ali sušeni kot začimba, zelo obsežno pa se uporabljajo tudi v živilski, farmacevtski in kozmetični industriji. V plodovih paprike je več kot 25 različnih pigmentov. Med njimi so izraziti antioksidanti: zeleni klorofil, rumeno–oranžni lutein, karotin, rdeči kapsaicin.
Paprika je grmičasta rastlina, ki spada v družino razhudnikovk (Solanaceae). Slovensko ime izvira iz grško–latinskih besed peperi – piper, kar pomeni poper, ki jima je dodan na koncu »ka« in je nastala poperka oziroma paprika. Prvi zapisi o gojenju paprike so najdeni v Peruju pred 3000 – 4000 leti, kar govori o ameriškem poreklu te rastline. K nam se je v 17. stoletju razširila iz Turčije in Madžarske. Botanično je v rodu Capsicum veliko vrst. Najpogostejše so: C. annuum, C. frutescens, C. chinense ter C. pendulum.
Številne sorte paprike in feferonov so v osnovi po okusu sladke ali pekoče. Glede na namen pridelave so vrtne ali industrijske. Indu-strijske sorte se sušijo in meljejo za začimbe, vrtnih sort pa je več, in sicer, paradižnikova paprika, babura, podolgovata paprika, pekoča paprika in feferoni, in se uporabljajo sveže ali za predelavo.
Paprika ima visoko prehransko in zdravilno vrednost, po vsebnosti vitaminov je med zelenjavo na prvem mestu. Vsebuje vitamine C, E, vitamine iz skupine B ter minerale fosfor, kalij in železo. Posebej zdravilne učinkovine so karotinoidi, močni antioksidanti in kapsaicin v pekoči papriki in feferonih, ki krepi prebavila, srce in ožilje ter deluje antidepresivno, aseptično ali kot diuretik in afrodiziak.
Paprika je zelo zahtevna rastlina. Za uspešno rast potrebuje veliko toplote, vlage in močno osvetlitev. Občutljiva je na nizke temperature. V naših rastnih razmerah se uveljav-lja tržna pridelava v zavarovanih prostorih (rastlinjak, tunel). S tem dosežemo zgodnejši in kakovostnejši pridelek. Poskusno se paprika hidroponično goji na kameni volni. Uveljavljajo se nove vzgojne oblike. Obrezuje se eden od simpodialnih poganjkov. Tako se vzgoji dva- ali tri- stebleno rastlino, ki se lahko sadi na večjo gostoto. Rezultat je boljša izkoriščenost prostora in večji pridelek na enaki površini.
V Agrosaatovi ponudbi imamo tradicional-ne in udomačene sorte paprike, kot so kurtovska kapija, slonovo uho, v sodelovanju s semensko hišo Austrosaat pa nudimo tudi avstrijske sorte ter preizkušene, novejše in kakovostne hibride za tržno pridelavo plodov in sadik. Seme je pakirano v zavitke z različnim številom oz. težo semen, od 5 gramov do 1 kg oziroma od 100 do 5.000 kaljivih semen. V ponudbi so semena za konvencionalno in ekološko pridelavo. Za izračun potrebne količine semena je dobro vedeti absolutno težo oz. težo 1.000 semen. Pri papriki je to 6 do 7 gramov. Priporočena teža semena za pridelavo 1.000 sadik paprike je 10–12 gramov. Optimalna temperatura tal za kaljenje semena paprike je 12–25 °C.
Po svetu poznajo več kot 200 bolj ali manj pekočih vrst paprike. Na vrhu lestvice po jakosti ljubiteljev feferonov sta habanero, ki raste v Mehiki, in tepzur čili v Indiji, ki slovi po največji pridelavi “pekočih vragov” na svetu. Za ljudi iz toplih krajev je značilno, da ljubijo pekočo hrano. Glavna sestavina pekoče paprike je kapsaicin, ki povzroči potenje in hladi telo ter da občutek sitosti, ugodja in sreče. Merska enota za jakost feferonov je skovil. Poimenovan je po Wilburju Scovillu, začetniku pekoče znanosti. Višje je število skovilov, bolj pekoči so feferoni oziroma paprike. Čili ima npr. 100 skovilov, habanero pa kar 577.000. Pekoč kapsaicin ni topljiv v vodi, najboljše pa se blaži z mlekom.
POMEMBNO:
Podjetje Agosaat lahko v sodelovanju z Au-strosaatom iz Avstrije dobavi številne sorte feferonov z vseh koncev sveta.
PAPRIKA:
FEFERONI:
