Avtor članka: Jože Mohar univ. dipl. inž. kmet.
Bela noga (Rhizoctonia solani, Kühn) je glivična bolezen, ki se pojavlja praktično vsako leto v pridelavi krompirja. Njena izrazitost in gospodarska škoda pa je očitna, če so izpolnjeni vremenski pogoji, ki se jih spominjamo iz pretekle pomladi. Hladno in vlažno spomladansko vreme so pogoji, ki omogočajo razvoj glive v tleh. Močna infekcija krompirjevega nasada lahko za povzroči zmanjšanje pridelka za 20 do 50 %. Zmanjšanje je opazno glede na prazna mesta, še večji problem pa je kakovost, ker so gomolji zmaličeni. Govorimo o bistvenem zmanjšanju deleža tržnega pridelka. Bolezen se prenaša z okuženim semenom, vir okužbe pa so tudi tla in gostiteljske rastline, rastlinski ostanki (določeni pleveli), ki so rasli na krompirišču.
Bela noga napada krompirjevo rastlino preko cele rastne dobe, gliva pa se širi tudi v skladišču iz okuženih na zdrave gomolje. Vir okužbe so temno rjave do črne krastice na površini gomoljev, ki jih lahko odluščimo z nohtom. Pridelovalci simptome pogosto zamenjujejo z navadno krastavostjo (Streptomices scabies), ki pa je bakterijska bolezen. Črne krastice bele noge na gomoljih so podobne majhnim koščkom premoga in so gost splet glivičnih niti z rezervno hrano (sklerociji). V tej obliki gliva prezimi in zraste v podgobje (micelij) naslednje leto. To je najnevarnejša oblika glive, ki se pogosto prenaša z uporabo domačega semena, pri katerem nismo pozorni na okužbo. Gliva, ki tako kali na semenu, okuži rastne vršičke kaličev, ki počrnijo in odmrejo že v tleh. Posledica tega so prazna mesta v nasadu in preslegavost.
Če rastlina ni premočno okužena, pa lahko tudi vznikne. Rast takšne rastline je manj bujna. Gliva se zajeda v podzemne dele stebla (razjede na steblu), ki so lahko celo preščipnjeni. Rastlina najprej ovene in se kasneje posuši. Znake opazimo tudi kot zelo pokončno rast, listi se zvijajo podobno kot pri krompirjevem virusu zvijanja listov (PLRV). Rastlina intenzivno in dolgotrajno cveti. V listnih pazduhah zrastejo zračni gomoljčki zelene barve, ker rastlina nima več sposobnosti premeščanja škroba v prave gomolje.
Do okužbe rastlin lahko pride tudi ob koncu vegetacije. Tik nad površino tal se na steblih razvije belkasta prevleka (plodovnica s trosi), po kateri je pri nas dobila bolezen tudi ime »bela noga«. Pred koncem vegetacije se na gomoljih spet tvorijo črni sklerociji, ki so naslednje leto spet vir okužbe s to boleznijo. Znaki se pojavljajo tudi kot razpoke in luknje, ki spominjajo na poškodbe od strun. Luknje zaradi bele noge so plitvejše od poškodb strun (do 0,5 cm v gomolj) in zapolnjene s črnim polnilom - micelijem.
Osnova za zatiranje naj bo čim širši kolobar. Napad bolezni pa je pogosto intenzivnejši na peščenih kot glinenih tleh. Neugoden predposevek na njivi je tudi trava, saj na glinastih tleh pospešuje bolezen. Razlike se kažejo tudi pri sortah oz. njihovi občutljivosti in odpornosti.
Ko nasadu uničimo krompirjevko, se bela noga širi še hitreje, zato moramo okužene gomolje izkopati kolikor hitro je mogoče. Najbolj uspešno varstvo pred belo nogo je saditev zdravega certificiranega semena, ki nima sklerocijev. Naslednji zelo uspešen ukrep pa je pravilna priprava semena za sajenje oziroma pravilno nakaljevanje. Napadom bolezni se lahko izognemo tudi s kasnejšim in plitvejšim sajenjem v bolj topla tla ali z uporabo fungicidov na semenskem krompirju. V preteklosti so se uspešno uporabljali fungicidi na osnovi tiabendazola in imazalila neposredno s tretiranjem semena. Danes pa se v praksi uporabljajo fungicidi na osnovi pensikurona ob času sajenja na sadilcih, ko poškropijo seme in trak tal ob semenu. Uporaba je v tujini zelo razširjena pri tržnih pridelovalcih jedilnega krompirja za veleblagovnice, ki zahtevajo brezhibno kakovost.
Žal v Sloveniji trenutno nimamo niti enega pripravka z dovoljenjem za uporabo na krompirju. Tako nam preostane le upoštevanje čim širšega kolobarja, da krompir ne pride prepogosto na isto površino; izbira zdravega certificiranega semena, nakaljevanje semena, da poteče čim manj časa med sajenjem in vznikom ter sajenje gomoljev v topla tla (< 10° C), ne pregloboko.
